Sokova domačija in Kotni mlin

Na robu Formina, ob potoku Zvirenčina, se je ohranila dragocena priča nekdanjega življenja na Ptujskem polju – Sokova domačija s Sokovim oziroma Kotnim mlinom. Gručasta domačija s stanovanjsko hišo, gospodarskimi poslopji in nekoliko odmaknjenim mlinom pripoveduje zgodbo o času, ko so bili dom, kmetija in obrt tesno povezani, vodni mlini pa nepogrešljiv del vsakdanjega življenja.

Domačija s svojo prostorsko zasnovo, ohranjenimi stavbnimi elementi in mlinom predstavlja pomemben del kulturne dediščine Formina in širšega območja Občine Gorišnica. Priča o nekdanji bivalni kulturi ter načinu življenja, v katerem sta se skozi generacije prepletali kmetijska in mlinarska dejavnost.

Začetki mlinarstva na Forminu segajo daleč v preteklost. V zgodovinskih virih je že v urbarju iz leta 1542 za Formin omenjen mlinar Tomaž. Današnji Sokov mlin je bil zgrajen leta 1775, pred njim pa je na istih kamnitih temeljih najverjetneje stal starejši lesen mlin.

O dolgoletni mlinarski tradiciji priča tudi vpisna knjiga mlinarskih mojstrov mlinarskega ceha na Ptuju iz leta 1780, ki jo hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju. Iz nje je razvidno, da sta na potoku Zvirenčina delovala dva mlina. Eden izmed njiju je bil mlin na Forminu, na takratni hišni številki 7. Med mlinarji sta zapisana Sock Georg in Sock Joseph, skupaj z mlinarskimi pomočniki.

Mlin je bil obnovljen leta 1874, v začetku 20. stoletja pa je doživel pomembne tehnične spremembe. Do leta 1909 je imel leseno zajezo, iz katere so vodna prelivna polja napajala tri mlinska kolesa, ta pa so poganjala tri pare mlinskih kamnov.

Po izgradnji betonske zajeze leta 1909 je bila do leta 1914 v mlin vgrajena transmisija. Eno večje vodno kolo je odtlej prek zobniških prenosov poganjalo dva para mlinskih kamnov. V tem obdobju je bila nekdanja slamnata kritina zamenjana tudi s strešno opeko.

Posebna vrednost mlina je v njegovi ohranjenosti – v notranjosti je v celoti ohranjen mlinski mehanizem, ki še danes priča o nekdanjem načinu mletja in izjemnem znanju mlinarskih mojstrov.

Kmetija se je po domače imenovala Mlinarjevi oziroma »Mlinarovi«, njeni prebivalci pa so nosili priimek Sok, v starejših zapisih tudi Sock. Od tod izvira ime Sokov mlin.

Prebivalci okoliških vasi so ga poznali tudi kot Kotni mlin. Po izročilu naj bi ime dobil zaradi svoje lege nekoliko zunaj vasi, na robu dravske terase. Ob poplavah ga je voda lahko obdala tako, da je bil dostop do njega mogoč le z vzhodne strani – kot bi stal v nekakšnem kotu.

O družinski mlinarski tradiciji govori tudi posebna najdba iz leta 2014. Na podstrešju mlina je bila odkrita stara hrastova tabla, ki je nekoč visela na njegovem pročelju. Na eni strani nosi slovenski napis »Johan Sok mlinar«, na drugi pa nemški »Johann Sok Müller«. Približno 150 let stara dvojezična tabla je danes na ogled obiskovalcem mlina.

Mlinarsko obrt so v družini Sok nadaljevale generacije. Mlinar je bil Janez Sock, za njim njegov sin Janez Sok, rojen leta 1868, ki se je obrti izučil v Zorčičevem mlinu na Ptuju. Družinsko tradicijo je nadaljeval še njegov sin Jožef Sok – Joža, zadnji mlinar Sokovega mlina.

Vodnih mlinov je bilo nekoč na Ptujskem polju in v okolici veliko. Pred elektrifikacijo in razvojem večjih podjetniških mlinov so bili ključnega pomena za preskrbo prebivalstva z moko in s tem za vsakdanjo prehrano.

Na območju današnje Občine Gorišnica so po drugi svetovni vojni ostali trije mlini na potoku Zvirenčina: Ožingerjev oziroma Rajhov mlin v Placerovcih, Tobijasov oziroma Plohlov v Mali vasi ter Kotni oziroma Sokov mlin na Forminu.

Kako pomemben je bil Sokov mlin za širšo okolico, nazorno prikazuje ohranjeni mlinarski dnevnik iz let 1947 in 1948. V eni sami sezoni je vanj zrnje pripeljalo 185 mlevcev iz 15 vasi – Formina, Gorišnice, Moškanjcev, Placerovcev, Gajevcev, Zamušanov, Male vasi, Muretincev, Zagojičev, Tibolcev, Cunkovcev, Osluševcev, Cvetkovcev, Sobetincev in Mezgovcev.

V sezoni 1947/48 so v mlinu zmleli skupno 7.411 kilogramov zrnja, predvsem rži in koruze ter tudi ječmena. Mlinar je kot plačilo za svoje delo obdržal del pripeljanega zrnja, tako imenovano mlinarsko merico.

Dnevnik razkriva celo nekdanji ritem mletja skozi leto. Avgusta in septembra so mleli predvsem rž, jeseni rž in koruzo, pozimi je prevladovala koruza, spomladi pa so mleli ječmen, rž in koruzo. Mlinar je moral podatke sproti zapisovati in o opravljenem mletju ob koncu vsakega meseca poročati pristojnemu Krajevnemu ljudskemu odboru.

Mlin je deloval do leta 1956, ko so bili še delujoči mlini na tem območju po pregledu takratne komisije zaprti oziroma zapečateni. Istega leta je umrl tudi zadnji mlinar Jožef Sok.

Zgodbe mlina ni mogoče ločiti od Sokove domačije, katere del je. Gručasto domačijo sestavljajo pritlična stanovanjska hiša, niz zidanih gospodarskih poslopij ter nekoliko odmaknjen kamniti mlin ob vodi.

Stanovanjska hiša nosi na sklepniku glavnega portala letnico 1913. Ohranjen je večji del prvotnega stavbnega pohištva, med značilnimi elementi pa izstopajo lesena okna in kovane okenske mreže z dekorativnimi detajli.

Gospodarska poslopja v obliki črke L uokvirjajo del dvorišča. V nekdanjem svinjaku in konjskem hlevu so ohranjeni traverzni oboki, v odprtem delu gospodarskega niza pa tudi vinska preša.

Celotna domačija je pomembna zaradi svoje stavbne zasnove in umestitve na rob naselja. Predstavlja značilen primer nekdanje poselitve ravninskih naselij Ptujskega polja ter priča o bivalni kulturi, vsakdanjem življenju in gospodarjenju prebivalcev tega prostora. Posebno vrednost ji daje prav preplet kmetijske in mlinarske dejavnosti.

Sokova domačija trenutno še ni urejena za redne individualne oglede. Dolgoročni cilj njenega ohranjanja in postopnega oživljanja je tudi vključitev domačije in mlina v turistično ponudbo občine.

Obnova in ohranjanje dediščine

Pomembno poglavje v novejši zgodovini Sokove domačije predstavlja njena obnova. Občina Gorišnica je v okviru operacije Sokova domačija – nujna vzdrževalna dela na mlinu pristopila k ohranjanju objekta kulturne dediščine EŠD 29600 – Domačija Sok.

V okviru operacije je bila prekrita streha, objekt in predmeti v njem, vključno z mlinom, so bili očiščeni, urejena je bila fasada ter zamenjana okna in vrata. Z izvedenimi deli je bil narejen pomemben korak k ohranitvi domačije in njenega izjemnega mlinskega mehanizma za prihodnje generacije.

Operacija je bila izvedena v okviru ukrepa Obnovitev objektov kulturne dediščine, njena skupna vrednost pa je znašala 43.343,49 EUR, pri čemer je zaprošena vrednost sredstev znašala 30.198,33 EUR. Projekt je bil povezan z Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja (EKSRP).

Cilj obnove ni bil zgolj ohraniti stavbno dediščino, temveč ustvariti pogoje, da bi Sokova domačija in mlin v prihodnje ponovno zaživela. Predvidena je vključitev v turistično ponudbo z možnostjo vodenih ogledov, predstavitvijo nekdanjega načina mletja moke ter spoznavanjem domačije in njenega okolja.

Posebno vrednost prostoru daje tudi njegova umeščenost na območje Natura 2000, zato se na Sokovi domačiji kulturna dediščina srečuje tudi z naravno dediščino in prizadevanji za njeno ohranjanje.

Sokov mlin skriva zanimivo povezavo še z eno pomembno znamenitostjo Občine Gorišnica – Dominkovo domačijo.

Iz ohranjenega mlinarskega dnevnika je razvidno, da so avgusta 1947 Nemčevi iz Gorišnice v Sokov mlin pripeljali 50 kilogramov rži, od katerih je mlinar kot svojo merico obdržal pet kilogramov. Zapis podpira domnevo, da so z Dominkove domačije zrnje poleg bolj oddaljenega Rdečkovega oziroma današnjega Koroščevega mlina v Zabovcih vozili tudi v bližnji Sokov mlin na Forminu.

Tako danes dve pomembni točki kulturne dediščine Občine Gorišnica povezuje tudi resnična zgodba vsakdanjega življenja naših prednikov.

• Najstarejša znana omemba mlinarja na Forminu sega v leto 1542
• Današnji Sokov mlin je bil zgrajen leta 1775
• V mlinu je v celoti ohranjen mlinski mehanizem.
• Zadnji mlinar je bil Jožef Sok – Joža, mlin pa je prenehal delovati leta 1956.
• Stanovanjska hiša Sokove domačije nosi letnico 1913, del gospodarskih poslopij pa še danes skriva ohranjene elemente nekdanjega življenja, med njimi vinsko prešo.
• Sokova domačija je evidentirana kot enota kulturne dediščine EŠD 29600 – Domačija Sok.
• Zgodba Sokovega mlina je povezana tudi z Dominkovo domačijo, saj ohranjeni mlinarski dnevnik priča o vožnji zrnja iz Gorišnice v mlin na Forminu.
• Občina Gorišnica je v sodelovanju z Vaškim odborom Formin leta 2024 izdala zloženko o Sokovem mlinu

Sokova domačija in Kotni mlin sta danes dragoceni priči časa, ko so ritem življenja določali voda, letni časi in pridelek na poljih. Ohranjata spomin na mlinarsko znanje, vsakdanjik podeželskega prebivalstva ter tesno povezanost človeka z naravnim okoljem – in tako tudi pomemben del kulturne identitete Formina in Občine Gorišnica.